Podstene pri Kostelu: Pozabljena vas pod kamnitimi stenami ob Kolpi

Ko se cesta iz Kočevja vijuga proti jugu, skozi gozdove, ki ne poznajo konca, in čez kraške planote, kjer se zemlja odpira v skrivnostne vrtače, se na nadmorski višini 357 metrov skriva vas, ki jo zlahka zgrešiš. Podstene pri Kostelu. Ime, ki ga ne boste našli na nobenem turističnem zemljevidu. Vas, kjer so ob zadnjem popisu leta 2002 našteli le štiri duše. In vendar — prav ta pozabljena vas nosi v sebi celotno zgodbo kosteškega sveta: o ljudeh, ki so se oklepali strmih pobočij nad Kolpo, o cerkvah, zgrajenih v času, ko so Turki žgali vse, kar je gorelo, in o trdoživosti, ki jo pozna le ta del Dolenjske.

Kraj pod stenami

Ime Podstene pove vse bistveno: vas leži pod stenami — pod skalnimi prepadami, ki so ta del kostelske pokrajine oblikovali skozi tisočletja. Že v urbarju iz leta 1570 je naselje zabeleženo pod nemškim imenom Stainewenndt, kar dobesedno pomeni »kamniti obrat«, »stena«. To ni bilo le ime — bil je opis sveta, v katerem so tu živeli ljudje. Kamnita zemlja, strma pobočja, globoki gozdovi in reka Kolpa spodaj, ki je od nekdaj risala mejo med svetovi.

Najstarejši pisni viri, ki omenjajo poselitev na kostelskem območju, segajo v leto 1248. Kolpska dolina je bila ozka in negostoljubna, a prav v njenih redkih razširitvah so se ljudje ustalili že pred tem datumom. Ko so Ortenburžani leta 1336 prevzeli gospostvo nad gradom Kostel — v listinah imenovanim castrum Grafenwarth — so s seboj pripeljali nove naseljenike iz Koroške in Tirolske. Celotna pokrajina je zaživela pod okriljem gradu, ki danes velja za drugi največji grajski kompleks v Sloveniji. Podstene so bile ena od tistih vasi, ki so živele v senci te utrdbe — premajhne, da bi jih zgodovina posebej omenjala, a dovolj žilave, da so preživele vse, kar je prišlo.

Cerkev svetega Duha: molitev v kamnu

Srce Podsten je cerkev, posvečena svetemu Duhu. Datira v pozno 16. ali zgodno 17. stoletje — torej ravno v čas, ko se je kostelska pokrajina počasi pobirala po katastrofalnem turškem vpadu leta 1578, ki je v enem dnevu spremenil 300 kmetij v sedem. Gradnja cerkve v tem obdobju ni bila le pobožno dejanje. Bila je izjava: tu smo še. Kdo natanko jo je zgradil, ne vemo. Toda njeni kamniti zidovi, ki so preživeli več kot štiri stoletja, pričajo o ljudeh, ki niso zapustili svoje zemlje niti takrat, ko je bila požgana do tal.

Cerkev pripada župniji Banja Loka in je v registru kulturne dediščine vpisana pod evidenčno številko 1608. V 19. stoletju so jo delno prezidali in dopolnili, a jedro ostaja tisto prvotno — poznogotskoprerenesančno, skromno, brez kakršnekoli katedralske grandioze. Ravno ta skromnost govori najglasneje. Tu niso gradili za slavo — gradili so za preživetje.

Med Turki in Napoleonom

Zgodovina Podsten je neločljivo prepletena z usodo celotnega Kostela. Kolpa je bila vedno mejna reka — med Kranjsko in Hrvaško, med krščanskim svetom in osmanskim imperiem. V 15. in 16. stoletju so turški vdori postali stalnica. Že leta 1476 je večja turška vojska prvič napadla kostelsko območje, sledila so desetletja manjših plenilskih pohodov. Kolpska dolina je bila ena najpogostejših vpadnih poti na Kranjsko.

Usodni udarec je prišel leta 1578. Osmanski vojaki so se preoblekli v hrvaške kmete, ki bežijo pred vojsko, in prosili za zavetje v gradu. Ko so jim odprli vrata, so grad zavzeli, požgali vas in uničili praktično vse. Od tristotih kmetij v okolici jih je ostalo le sedem. Za Podstene, ki so ležale v neposredni bližini, je to pomenilo popolno opustošenje.

A ljudje so se vrnili. Cerkev sv. Duha, zgrajena prav v obdobju po tem uničenju, je njihov tihi monument. Kolpska dolina je nato doživela razmeroma mirno 17. in 18. stoletje, preden je leta 1809 Napoleon porušil grad Kostel in okoliško poselitev. Še en cikel uničenja in ponovnega začetka.

Tišina, ki govori

Danes kostelska občina šteje okrog 640 prebivalcev, razpršenih po 53 naseljih — šest od teh je že povsem praznih. Podstene pri Kostelu z le peščico prebivalcev stojijo na samem robu obstoja. A prav v tem je njihova posebnost. Občina Kostel je nekoč gostila okrog 3.000 ljudi. Demografsko krčenje, ki se je začelo že z emigracijo v Ameriko v drugi polovici 19. stoletja in se nadaljevalo skozi obe vojni in povojni čas, je pustilo gozdove, da so požrli njive, in kamnite zidove, da so počasi razpadli.

Toda Podstene niso povsem pozabljene. V kostelski kulturni zavesti živi ime Podstenci — tamburiška skupina, poimenovana prav po tej vasi, ki ohranja izjemno glasbeno dediščino zgornjega Pokolpja. Tamburice, violine, harmonike in večglasno petje so tu še živi. Vsako leto, ob prazniku Marijinega vnebovzetja 15. avgusta, kostelski svet oživi s Tamburanjem va Kostele — festivalom, ki združuje Kostevški sajam, procesije v narodnih nošah in otroške delavnice. V teh zvokih odmeva tudi duh Podsten.

Kaj Podstene ohranjajo

Podstene pri Kostelu niso muzej v klasičnem smislu. So živi — komaj, a živi — preostanek sveta, ki je nekoč pokrival celotno zgornjo Kolpsko dolino. Ohranjajo:

• Cerkev sv. Duha — enega najstarejših sakralnih objektov v občini, pričevalca ponovne poselitve po turškem opustošenju
• Kraško pokrajino z značilnimi vrtačami, skalnimi stenami in gozdovi, v katerih živijo rjavi medvedi, jeleni, orli in človeške ribice v bližnjih jamah
• Narečje, ki ga lingvisti opisujejo kot edinstveno — brez dvojine, s hrvaškimi vplivi, razvito od 16. stoletja naprej, ko se je staro prebivalstvo pomešalo s priseljenci s Hrvaškega in sosednje Kranjske
• Ime samo — Podstene, Stainewenndt, kraj pod kamnitimi stenami, ki je skozi stoletja pomenil dom za ljudi, katerih imen ne bomo nikoli izvedeli

Kako priti do Podsten

Podstene pri Kostelu ležijo v osrčju občine Kostel, dostopne po ozkih cestah, ki se vijejo od Fare pri Kostelu proti jugu. Najbližje večje mesto je Kočevje, oddaljeno približno 45 kilometrov. Grad Kostel, ki je po dveh desetletjih obnove leta 2018 odprl vrata za javnost, je naravna izhodiščna točka za obisk celotnega območja. Kolpa — ena najčistejših rek v Sloveniji — ponuja kajakaštvo, kanuistiko in ribolov. Tistim, ki iščejo tišino, pa zadostuje že sprehod skozi Podstene same: mimo cerkve, pod kamnitimi stenami, v svet, kjer se čas premika počasneje kot kjerkoli drugje v Sloveniji.

Spomin pod stenami

Ta članek je delno nastal zaradi starih fotografij in posnetkov, ki so prišli na dan, ko je nekdo prinesel svoje osebne spomine na digitalizacijo. To nas je spodbudilo k razmišljanju: kaj vse se še skriva po podstrešjih, v škatlah za čevlje, v starih omarah — povezano s Podstenami pri Kostelu? Če kdorkoli hrani stare fotografije, filme ali posnetke, povezane s tem krajem ali s kostelskim svetom, lahko storitve, kot je EachMoment, pomagajo te spomine ohraniti za prihodnje generacije. Ker kraji, kot so Podstene, preživijo le, če preživijo tudi zgodbe njihovih ljudi.